Imeli smo to srečo, da smo se kot otroci še veliko igrali skupaj, danes je tega vse manj, ko otroci pridejo domov jih zunaj skoraj ne vidimo, mi pa smo imeli svoje igre na srečo, znali smo se loviti, skrivati, metati po snegu, letati po gozdu in igrali vojake, vse to smo počeli in se zvečer vračali v hišo umazani in blatni. Starši so nam tako pripravili večerjo, mi pa smo se pripravili za spat. Res sem uživala v otroštvu, ko smo se šli razne igre na srečo, zbrali smo se vsi sosedi in se igrali. 

Na žalost pa je danes vse drugače, ko gledam kako so otroci danes drugačni. Ne vidiš več otrok zunaj da se družijo, če so že zunaj so vsak zase, kot da ne smejo do sosedov in potem pričakujemo mi odrasli, da bomo otroke učili lepih odnosov z sosedi, če jim mi prepovedujemo druženje. Nič ni več tako kot je bilo. Mi smo uživali, danes otroci sploh ne poznajo igre na srečo, ne znajo se igrati, ko so sami jim je dolgčas, ne vedo, kaj bi počeli. A ni to žalostno.

Kje so tisti igrivi otroci, polni smeha, brezskrbnosti, veselja, ko so padli in so se začeli smejati sami sebi, prav žalostno je postalo vse skupaj, ko gledaš te zamišljene male obraze, ki jih starši vozijo od enega krožka na drugi. Kje je ta svoboda, sedaj so igre na srečo še samo za plačat, otroci jih ne poznajo več, da bi se igrali.

Sama sem prepričana, da otrok potrebuje svobodo, družbo, smeh, igranje in to je to kar ga bo izoblikovalo, ne pa vožnja od enega krožka na drugi. Moji otroci poznajo otroške igre na srečo in poznajo dolgčas, znajo tudi podaviti soseda in se z njim poigrati. …